Raje naredi svojo pot in pusti drugim, da ji sledijo.
Ležim v postelji, gledam v strop in premišljujem. Mislim na dolgo in široko, a kaj kmalu ugotovim, da ne mislim nič pametnega (kot ponavadi) in neham misliti. A vseeno nimam dovolj volje, da bi vstal. Pogledam na uro in glej ga zlomka, kmalu bo čas da odidem, ampak ali bom sploh odšel, če se bom pozneje vrnil na to isto mesto. Odgovor na to vprašanje pustim drugim časom, vstanem in se oblečem za na koncert.
Pred začetkom našega dela koncerta vidim, kako dirigent rahlo nervozno stopa sam, to zanj ni značilno in hitro stopim do njega in kralj se nasmeji in mi pove, da je opazil, da se delajo gruče ljudi, ki se pogovarjajo med sabo. Do njega si pa nihče ne upa, saj se ga vsi bojijo, no vsi razen jaz. Hitro se zatopiva v pogovor o stanju tolkalcev na orkestru nakar pride Žiga in pove Vidu, da je pozabil note. Vidu se za trenutek naberejo skrbi, nato pa hitro ugotovi, da Žiga brije iz njega norce in se skupaj radostno smejita.
Sam sem bil na tej točki že rahlo vinjen in dobro je sedlo in po končanem dogodku smo šli, ne boste verjeli, še na pokoncertno pijačo. Zdaj zopet ležim v postelji in se sprašujem isto, kot popoldan, le da je zdaj to vprašanje bolj sentimentalne narave in zdi se mi, da bom potočil kakšno solzo, a nič ne de. To solze sreče, ki jih je vredno točiti, kajti niso vse solze zlo.
Foto 1: odfuk na Kokosyjih
Ni komentarjev:
Objavite komentar