včeraj smo imeli z bandom po dolgem času špil, pred publiko. Sem mnenja, da sem igral zelo slabo in to me rahlo žalosti. Z bendom smo se po našem koncertu še lepo podružili in bilo je zabavno. Upal sem, da se bon končno lahko sprostil in užival, a temne misli so se mi prikradle nazaj v glavo.
A ko je moj bend odšel, se je začela žalost. Bil sem rahlo nervozen in mislim, da je posledično moja priljubljena družba dobila občutek, da jih ne maram. Take žalosti kot jo čutim danes, nisem čutil že dolgo časa. V valovih se izmenjujeta krčevit jok in kratka obdobja mirnosti, a vseeno bolečina ostaja. Brez volje do česarkoli ležim v postelji, gledam telefon in poskušam zaspati. Zapis v dnevnik je vrh mojega dne, saj do zdaj nisem še ničesar drugega naredil. Od začetka pisanja, do zdaj, sem že dvakrat obupal ampak sem se prisilil, da tudi v joku dokončam zapis.
Le korak stran od sreče
ovinkasta cesta, križišče
iz gozda me gledajo oči
ne trenejo ko zaidem s poti
Ni komentarjev:
Objavite komentar