vijuganje ob cesti

Ne hodi po poti, ki je že uhojena

Raje naredi svojo pot in pusti drugim, da ji sledijo.

Ležim v postelji, gledam v strop in premišljujem. Mislim na dolgo in široko, a kaj kmalu ugotovim, da ne mislim nič pametnega (kot ponavadi) in neham misliti. A vseeno nimam dovolj volje, da bi vstal. Pogledam na uro in glej ga zlomka, kmalu bo čas da odidem, ampak ali bom sploh odšel, če se bom pozneje vrnil na to isto mesto. Odgovor na to vprašanje pustim drugim časom, vstanem in se oblečem za na koncert. 

Pred začetkom našega dela koncerta vidim, kako dirigent rahlo nervozno stopa sam, to zanj ni značilno in hitro stopim do njega in kralj se nasmeji in mi pove, da je opazil, da se delajo gruče ljudi, ki se pogovarjajo med sabo. Do njega si pa nihče ne upa, saj se ga vsi bojijo, no vsi razen jaz. Hitro se zatopiva v pogovor o stanju tolkalcev na orkestru nakar pride Žiga in pove Vidu, da je pozabil note. Vidu se za trenutek naberejo skrbi, nato pa hitro ugotovi, da Žiga brije iz njega norce in se skupaj radostno smejita.

Sam sem bil na tej točki že rahlo vinjen in dobro je sedlo in po končanem dogodku smo šli, ne boste verjeli, še na pokoncertno pijačo. Zdaj zopet ležim v postelji in se sprašujem isto, kot popoldan, le da je zdaj to vprašanje bolj sentimentalne narave in zdi se mi, da bom potočil kakšno solzo, a nič ne de. To solze sreče, ki jih je vredno točiti, kajti niso vse solze zlo. 

Foto 1: odfuk na Kokosyjih

foto 2: Luka mi je prej dovolu, da sm lah dns js pr njegovi mtki

Vstani in hodi

 Stopim iz avta, hladen piš še hladnejšega dne me osveži, želja po cigareti navdaja že celotno popoldne moje možgane, razmišljam kaj je še potrebno, da zapustim samotne misli. A iz sanjarjenja me nesramno zbudi rezek zvok trobente in klarineta igraje v umazanih tercah, sam pri sebi si zagodrnjam, saj ugotovim, da bo treba poslušati zven kovine dolgo skozi dan. Rahlo opit stopam prodi vhodu vadnice in slišim zven bobnov in v trenutku spoznam kdo igra te bobne, hitro stopim v prostore in presenečen poslušam to mojstrovino in se čudim nad mojstrovino prijatelja.  

Hitro po začetku vaje ugotovim, da je lahko le-ta rahlo mučna in utrudljiva, a me to ne gane in veselo poskušam doživeti kar se da veliko dogodkov, ki bi lahko bili zanimivi in posledično zabavni. Zabavam se im vaja mine kot bi trenil. Ugotovim, da se pozabil doma pripomočke za igranje pokra in prijatelji me zaradi tega linčajo, a na koncu se mi uspe zmeniti in pripomočki so bili pripeljani. Po vajah me je prijatelj Luka naučil nekaj osnovnih korakov salse in ko sva jih pokazala ostalim so bili nekateri (za čuda) pozitivno presenečeni, kar me veseli.

Spil sem malo vinčka in bil sem dobre volje, a glej ga zlomka, ko želim še dokončati vsebino zadnjih steklenic ugotovim, da spili so jih drugi. IZDAJSTVO. Pretrezen se odpravim spat, a ne morem niti zatisniti očesa dolgo v noč. A ko se zbudim sem vseeno poln vesele energije in hitro vstanem. Tekom dneva ugotovim, da je bila jutranja energija, ki ni trajala dolgo in ko se je bilo treba učiti za maturo so se mi oči kar same zapirale, a nisem klonil skušnjavi.

P.s. Ugotovil sem, da imam težave z ravnotežjem, ko bi skoraj padel v kopalnici, v banjo na hrbet.

Slika 1 in 2: Vstani in hodi!

generalno stanje

Pozdrav,

včeraj sem doživel zadnji uradni šolski dan na gimnaziji Vič, a glej ga zlomka, danes sem bil zopet tam. A ne bom lagal, da je bilo danes čisto fino tam. Prisustoval sem pouku dveh najboljših predmetov (matematika in fizika) in kofetkal v sosednjem bifeju po končanem izobraževanju. Po zaslugi prijaznega dekleta in njene matere sem ekspresno prišel domov in lahko kar hitro začel z računanjem.

Bil sem zelo dobre volje, a tekom računanja so se mi začele znova v glavo vračati otožnejše misli. Čutim, da se lahko žalost vrne in me udari, ko tukaj osamljen sedim in računam račune. Žalost še ni tako močna in le tli na dnu mojega srca in upam, da ne bo zagorela. 

Včasih potrebujem tvojo dušo

Včasih le pogled, ki polepša mi dan

Včasih palačinke, ki nasitele me bo

Včasih le okno, da pridem do zraka

Včasih pa le nasmeh, da pozabim na drugo

Hvala

uporniki pod tušom🤪💦💦💦

stock

Pozdravljeni,

včeraj smo imeli z bandom po dolgem času špil, pred publiko. Sem mnenja, da sem igral zelo slabo in to me rahlo žalosti. Z bendom smo se po našem koncertu še lepo podružili in bilo je zabavno. Upal sem, da se bon končno lahko sprostil in užival, a temne misli so se mi prikradle nazaj v glavo.

A ko je moj bend odšel, se je začela žalost. Bil sem rahlo nervozen in mislim, da je posledično moja priljubljena družba dobila občutek, da jih ne maram. Take žalosti kot jo čutim danes, nisem čutil že dolgo časa. V valovih se izmenjujeta krčevit jok in kratka obdobja mirnosti, a vseeno bolečina ostaja. Brez volje do česarkoli ležim v postelji, gledam telefon in poskušam zaspati. Zapis v dnevnik je vrh mojega dne, saj do zdaj nisem še ničesar drugega naredil. Od začetka pisanja, do zdaj, sem že dvakrat obupal ampak sem se prisilil, da tudi v joku dokončam zapis. 

Le korak stran od sreče

ovinkasta cesta, križišče

iz gozda me gledajo oči

ne trenejo ko zaidem s poti

kraja

Pozdravljeni,

stopim z avtobusa, počasi se začnem ospravljati proti domu in pred glasbeno me čaka moj bicikelj, ki me ponavadi pelje domov. A glej ga zlomka, ko prispem do glasbene vidim, da bicikelj nima sprednjega kolesa; nekdo ga je ukradel. Zavrti se mi pred očmi in skoraj omedlim, sedem na klop in spijem požirek vode iz svoje čutare in ta mi zopet reši življenje in sušo na ustnicah in jeziku.

Začel sem čutiti pogosto sušo na svojih ustnicah. Ta suhoba se mi zdi da izvira v mojem srcu in prihaja na plan skozi usta. Zadnje čase sem našel način, da pogasim to suhost. 

V sebi čutim žalost in osamljenost, rad bi šel ven, na sončev dan a v sebi vem, da to ne bi moglo ugasniti moje žalosti osamljenost bi pa le okrepilo, saj mi videl mnogotere ljudi, ki so mi tujci in bi me pustili samega tavati po svetu. Čakajoč zadnjo sodbo se odpravljam po opravkih in upam, da se čimprej vrnem v zavarovan oklep doma, kjer ni drugih. 

Slika 1: to so šupki

Veliko sreče in veselja!

Martin Gantar

Gusarji

 pozdravljeni,

po dolgem času se spet prijavljam na svoj blogg, da lahko z vami delim mnogo zanimivih dogodivščin preteklih tednov, upam da vas moje življenje animira vsaj malo in da vam ne bo neprijetno branje tega zapisa.

Zbegan sam stojim pred koncertno dvorano, hitro bitje srca čutim v grlu, ne vem kaj naj storim ob čakanju na odprtje vrat dvorane. Stopim v notranjost zgradbe in na srečo vidim, da prodajajo pivo. Mirno se postavim v vrsto in si kupim pivo. Sedem na kavč in mirno v svojih mislih srkam to pivo, vidim da začenjajo spuščati ljudi v dvorano spijem še zadnje požirke žlahtne pijače in se odpravim v dvorano, kjer še ni veliko ljudi in se postavim v prvo vrsto takoj pod oder. Obujam trenutke, ko sem sam igral na tem odru in sem se jokal pod sončnimi očali, saj sem bil srečen. Mrfy so ga po tem odpokali, bilo je BOLANO.

Odzval sem se na prijateljičino vabilo na njen predmaturantski recital.  Udeležil sem se tudi pokoncertnega popivanja, za katerega sem rekel, da zame ne bo predolgo trajal, a na neki točki pogledam na uro in vidim, da je 2.30 zjutraj in odpravim se na zbegano iskanje poti domov. Zbudim se okoli osme zjutraj in ves čas imam občutek, kot da sem na vrtiljaku, sili me na bruhanje, a nisem popustil tem silam. Pred kosilom se na kratko naspim in takoj se bolje počutim, kot da bi se na novo izrodil.

V tem trenutku čakamo na prof. za angleščino in moji sošolci se želijo živalit en z drugim. Menim, da so šibki, saj poskušajo to z geotrikotnikom kot zaščito pred direktnim dotikom ustnic. Sam želim čimprej priti domov, saj je tam bolj mirno in hladno in lahko bom prepustil svoje misli svojim željam.

Batista Cadillac prva plataa

Hodim po poti odrešitve

brez cilja tavam po močvirnih planjavah

iščoč suho toplino te kličem

In iščem izhod iz suhoparne smrti

S spoštovanjem

Martin