stopim z avtobusa, počasi se začnem ospravljati proti domu in pred glasbeno me čaka moj bicikelj, ki me ponavadi pelje domov. A glej ga zlomka, ko prispem do glasbene vidim, da bicikelj nima sprednjega kolesa; nekdo ga je ukradel. Zavrti se mi pred očmi in skoraj omedlim, sedem na klop in spijem požirek vode iz svoje čutare in ta mi zopet reši življenje in sušo na ustnicah in jeziku.
Začel sem čutiti pogosto sušo na svojih ustnicah. Ta suhoba se mi zdi da izvira v mojem srcu in prihaja na plan skozi usta. Zadnje čase sem našel način, da pogasim to suhost.
V sebi čutim žalost in osamljenost, rad bi šel ven, na sončev dan a v sebi vem, da to ne bi moglo ugasniti moje žalosti osamljenost bi pa le okrepilo, saj mi videl mnogotere ljudi, ki so mi tujci in bi me pustili samega tavati po svetu. Čakajoč zadnjo sodbo se odpravljam po opravkih in upam, da se čimprej vrnem v zavarovan oklep doma, kjer ni drugih.
Slika 1: to so šupki
Veliko sreče in veselja!
Martin Gantar
Ni komentarjev:
Objavite komentar