sedim za računalnikom z namenom, da malo preletim pretekle tedne in si pomirim čustva. Rekel bi, da so bila moja potovanja vrtiljak močnih čustev, veselih in tudi žalostnih oz. bi se raje izrazil z besedo bolečih.
Hodim po domačem kraju s svojim bivšim dekletom in nekim drugim moškim, za katerga nisem prepričan kdo je. Posedeta me na klopco v parku in mi pokažeta del zapestnice in mi rečeta, da mi bosta všila to zapestnico v roko. Začnem se upirati, saj me s šivanko prebadata in sem v močnih bolečinah, a nimam dovolj moči, da bi se upiral. Okoli nas stoji mnogo ljudi in se mi rahlo posmehuje. Čutim, kako mi igla prebode zapestje.
Zbudim se prepoten in prestrašen v svoji domači postelji in celotno dopoldne preživim v bolečini zaradi občutka razočaranja nad mučenjem prijatelja.
Ko smo bili v Makedoniji sem bil večino časa vesel, ampak sem imel tudi kakšno obdobje žalosti, ko sem se želel pogovarjati, a mi je neka prepreka v glavi to preprečila in počutil sem se osamljenega, čeprav je bilo tam veliko ljudi. Šel sem torej sam na obalo skadil dve španjoleti, stal na robu vode in razmišljal o tem, kako mrzla je bila voda v podobno hladnem večeru. Po pou leta pridem v hotêl, preveč drugačen, da bi z drugimi se ujel in zdi se mi, da sem svojo žalost prenesel na druge, kar me razžalosti in to poskušam skriti. Ampak je bilo to le eno kratko obdobje, ki je hitro minilo, ostalo je bilo pa zelo dobro, kajti tako vesel kot sem bil na trenutke tam, nisem bil že res dolgo. Preživel sem mnogo zelo lepih trenutkov, ki mi bojo ostali še dolgo v toplem spominu.
Zdaj, ko sem prišel domov sem pa pripravljen na divje dogodivsčine, ki jih prineslo prihajajoče poletje.
Mišice napete
Ura brezbrižno izgine
trenutek se zgubi v dolgih dnevih
sonce strasti zahaja
vrača se temna noč
hladen veter prihaja z obale
na morju ugasne še zadnja
iskra tvoje ljubezni
Lep pozdrav
Martin Gantar
Ni komentarjev:
Objavite komentar