Že ob bujenju sem premleval temeljna vprašanja obstoja, kot so: Kako bom prišel na bus?, A sploh bi šel na bus? in podobno. Te odločitve so hudo vplivale pozneje na moje počutje, saj sem po prihodu v domači kraj ugotovil, da bo treba po Mordorski vročini peš domov, a k sreči sem imel s seboj svojo priročno čutaro, ki me nikoli ne razočara, saj je prostorna in je zelo redko prazna.
Pridem domov in glej ga zlomka, na mizi čokoladni kolač s kislo smetano (najboljša sladica na planetu), a pred sladkanjem je bila najprej na vrsti mineštra - fuj, ogabno! Stisnem zobe in se potrudim pojesti mineštro in mi uspe s precejšnim naporom. Jem sladico in se utapljam v prefinjeni mešanici svežih okusov in kolača kaj hitro zmanjka.
Večer je, sedim na kavču srkam Kambođin čaj in gledam nogomet, zdi se mi zanimivo in občutek imam, da bo to postala moja občasna dejavnost v večerih. Grizem nohte, postaja napeto in kot zvesti Barca fan iskreno upam, da Real Madrid izgubi.
lpm
Ni komentarjev:
Objavite komentar